Jadranje okoli Hrvaških otokov Koručula in Hvar nas je pripeljalo do čudovitega zaliva, pri otoku Badija. Med sidranjem smo vsi člani posadke opazovali čudovite ruševine, ki so kukale nad borovci čisto na vrhu otočka.
Nekaj časa smo debatirali, o hribolazniškem podvigu, googlali in zaman poskušali na internetu najti več podatkov o ruševinah. Ker nas je premagala radovednost, smo v vodo spravili kajiča, poskakali vanj in še pred sončnim zahodom odveslali proti obali.
Že takoj, med veslanjem nas je ves čas spremljal pogled na čudovit frančiškanski samostan, ki je bil dokončan okoli leta 1940, sedaj pa je tako samostan, kot tudi okolica ponovno v prenovi. Na otoček je mesto Koručla (leta 1392) naselila frančiškane iz Bosne, in jim s prva poklonila samo zemljišče, kasneje pa cel otok.* Poskakljali smo iz kajiča na obalo in zaman iskali kakšne smerokaze, ki bi nam pokazali pot. Odločilo smo se, da gremo po edini “očitni” kamniti poti, ki se vije za samostanom. Tudi zadnja stran samostana ne razočara – čudovito obzidje, znotraj katerega je nekaj gredic, začimbnic in sadnih dreves. Pot se je počasi vzpenjala, vsake toliko, pa se je poleg nje “pojavila” kapelica, z mozaiki križevega pota. Pot se po kakšnih 15 minutah konča pri ruševinah nedefinirane stavbe.
Prvi poskus raziskovanja – žal neuspešen, ampak nismo obupali. Pri spustu v dolino, nas je pričakala čreda divjih srn in srnjakov. Čudovito presenečenje, ob katerem se zaveš, kako zelo nenaseljen in divji otok je Badija. Poleg samostana in manjšega bara na otoku nismo opazili drugega. Tudi ljudi je bolj malo, več sicer čez dan, ko turistične ladjice pripeljejo turiste na kopanje, ki pa prav tako hitro ob popoldanskih urah izginejo in otok pustijo skoraj da zapuščen. Vsake toliko ob poteh opaziš zapuščene in nevzdrževana stavbe, igrišča in zidove, ki so jih za sabo pustili ljudje, ko se je otok okoli leta 1960 spremenil v športno rekreacijski center. Žal vse to danes propada in sameva.
Prijazna domačinka nas napoti v pravo smer. Po ozki potki, ki se vije navzgor skozi gozd borovcev in grmičevja se nam po 10 minutah na vrhu dreves odpre čudovit razgled na celoten zaliv. Sonce že počasi zahaja, in mehki oranžni žarki se odbijajo od morske gladine. Rahlo pihlja in zvok škržatov razbija mir in tišino. Na vrhu hribčka stojijo ruševine cerkvice. Cerkev ima sicer dva nadstropja, a so zunanje stopnice, podrte.
Ko se nadihamo svežega morskega zraka, se sonce začne počasi spuščati in čas je da se opravimo nazaj. Iz kajiča opazujem otok, medtem ko veslamo nazaj proti jadrnici. Zadnji topli sončni žarki ga naredijo še bolj bogatega in samega. Proti obali priskaklja srna in se čisto domače sprehodi po pomolu.
OCENA OTOKA BADIJA
Otok Badija, dobi 4 zvezdice od 5, ker se mi zdi, da bi lahko bil bolj urejen, poti pa bolj označene. Prav tako ne ponuja otok nič dodatnih aktivnosti, če bi želeli na otoku ostati dlje. Vsekakor, pa ga priporočam za obisk in raziskovanje.
If you find yourself nearby, you should definitely visit this island. During our sailing trip, we moored here for the night. As we were approaching the island we noticed ruins on the top of the hill and a beautiful monastery on the beach. Started to google it, but didnt find anything. So we decided to hop in the byboat and went hiking. Because there is no sign, we took the path behind the monastery, and started climbing up the hill (10min hike). The path has little chapels along the way, with mosaics of Christs crucifixion. This path is leading you to some ruins in forest. Yes, we took the wrong one! On our way down we met some wild deer, and some local showed us the right way. It took us approx. 10 min, to reach the top with great views and church ruins.
*VIR WIKIPEDIJA
anjinecarovnije.photo.blog 